Klinični laboratorij

Krvna slika oz. hemogram je osnovna laboratorijska preiskava v diagnostiki hematoloških bolezni. V laboratorijski praksi je hemogram skupni naziv za najbolj pogosto izvajano hematološko preiskavo, ki zajema preiskave rdeče in bele krvne slike ter števila trombocitov.

Eritrociti (RBC) – so najštevilčnejše krvne celice, ki vsebujejo hemoglobin in zato dajejo krvi rdečo barvo, so brez jedra, mitohondrijev in ribosomov. Njihova življenjska doba je 110 – 120 dni, nato razpadejo v vranici, manjši del pa jih razpade že v krvi.

Hemoglobin – je najpomembnejša sestavina citoplazme eritrocita. Njegova naloga je prenos kisika iz pljuč v tkiva in delno tudi ogljikov dioksid iz tkiv v pljuča. Ker je železo nujno za vezavo kisika na hemoglobin sta za tvorbo in dozorevanje rdečih krvničk nujno potrebna zadostna količina železa in beljakovin.

Hematokrit – volumen stisnjenih eritrocitov v volumnu polne krvi. Je najpreprostejši pokazatelj slabokrvnosti.

MCV (mean corpuscular volume) - povprečni volumen eritrocita

MCH (mean corpuscular heamoglobin) – povprečna količina hemoglobina v eritrocitu

MCHC (mean corpuscular hemoglobin concentracion) – povprečna koncentracija hemoglobina v volumnu eritrocitov

RDW – Red Cell Distribution Width; koeficient variacije porazdelitev volumna eritrocitov. RDW je indeks enotnosti (variranja) eritrocitov glede na njihovo velikost. Študije distribucije eritrocitov zaznajo eritrocitne abnormalnosti kot je anizocitoza.

Levkociti (WBC) so krvne celice, ki predstavljajo belo celično vrsto. Ločijo se po obliki in funkciji, delimo jih na granulocite, limfocite in monocite. Levkociti se lahko aktivno gibljejo, imajo sposobnost fagocitoze (nevtrofilci, monociti) in tvorbe protiteles (limfociti, plazmatke). V krvi normalno najdemo samo zrele levkocite, mlajše oblike pa samo v patoloških stanjih. Vsaka vrsta levkocitov ima drugačno funkcijo, kar se odraža tudi pri spremembah v njihovem številu pri različnih boleznih.

Trombociti (PLT) so ovalne celice brez jedra, velike od 1,5 – 5 µm. Nastajajo v kostnem mozgu ob razpadu megakariocitov, razgrajujejo pa se v vranici in jetrih. Živijo 8 do 10 dni. Osnovna naloga trombocitov je sodelovanje v procesih primarne hemostaze in koagulacije krvi.

MPV – Mean Platelet Volume; srednji volumen trombocita

(hemogram + DKS)

Diferencialno krvno sliko določamo v diagnostične namene. Prikaže nam relativne in absolutne vrednosti posameznih vrst levkocitov (belih krvnih celic) v krvi.

Nevtrofilci so najštevilčnejši tip levkocitov. So celice, ki s fagocitozo skrbijo za obrambo predvsem pred bakterijami in glivami, v manjši meri pa tudi pred virusi. Nevtrofilci pošiljajo signale drugim celicam imunskega sistema. Najpogosteje njihovo število naraste že na začetku akutnega vnetja.

Eozinofilci so v krvi prisotni v majhnem deležu. Sodelujejo pri fagocitozi bakterij in parazitov. Njihovo število se zviša predvsem pri okužbah s paraziti in alergijah.

Bazofilci so zastopani v najmanjšem deležu. Njihova naloga je predvsem sproščanje histamina, ko pride do alergijskih reakcij oz. ko v krvi zaznajo določen antigen (npr. pri astmi ali pri določenih bakterijskih okužbah).

Limfociti so drugi najbolj pogost tip levkocitov v krvi. Proizvajajo protitelesa in druge molekule, s katerimi uničijo bakterije, viruse in druge mikroorganizme.

Monociti so relativno velike celice, ki iz kostnega mozga preko krvi prehajajo v tkiva, kjer postanejo makrofagi. V času, ko so v krvi, opravljajo fagocitozo mikroorganizmov in odstranjujejo odmrle ali poškodovane celice (npr. eritrocite).

Nezreli granulociti so predstopnja granuliranih celic (nevtrofilci, eozinofilci, bazofilci), zato jih najdemo predvsem v kostnem mozgu, v krvi pa bolj malo. Če so v krvi njihove vrednosti zvišane, nakazujejo na začetek okužbe oz. vnetja, v redkih primerih pa nepravilno delovanje kostnega mozga.

Pri sedimentaciji merimo spontano posedanje eritrocitov, ki se sesedajo zaradi lastne teže oz. gravitacije. Višja je izmerjena sedimentacija, hitreje se eritrociti posedajo na dno. Na hitrost sedimentacije lahko vplivajo infekcije, nekatera zdravila, nosečnost, starost, revmatična obolenja, ipd.

Na hemoglobin v eritrocitih se lahko veže glukoza. Tak hemoglobin imenujemo glikirani hemoglobin. Preiskava HbA1c meri delež hemoglobina v krvi, na katerega je vezana glukoza (delež glikiranega hemoglobina). Je dober pokazatelj nivoja krvnega sladkorja zadnjih 2-3 mesecev.

Zvišan glikirani hemoglobin nakazuje na visok nivo glukoze v krvi. S to preiskavo se lahko določi in spremlja stanje sladkorne bolezni.

Glukoza je najpomembnejši sladkor (monosaharid) v krvi. Oksidacija glukoze je glavni izvor celične energije v telesu. Koncentracija glukoze v krvi je kontrolirana v ozkem območju s pomočjo številnih hormonov, od katerih je najpomembnejši tvorjen v trebušni slinavki.

Merjenje glukoze se uporablja v postopku spremljanja sladkorne bolezni in kot pomoč pri določitvi glikozurije, za detekcijo ledvičnih tubularnih okvar in pri spremljanju diabetesa melitusa.

Alanin aminotransferaza je encim, ki se najbolj pojavlja v jetrih, manjšo aktivnost pa lahko zasledimo tudi v ledvicah, srcu, skeletnih mišicah, trebušni slinavki, vranici in pljučih.

Zvišana vrednost ALT v serumu je precej dober specifičen indikator poškodb jetrnega parenhima.

Zvišane vrednosti transaminaz (AST in ALT) kažejo na miokardni infarkt, hepatopatije, mišično distrofijo in poškodbe notranjih organov.

Aspartat aminotransferaza je navadno prisotna v humanem tkivu. Čeprav je v srčni mišici največja aktivnost encima, je določena aktivnost tudi v možganih, jetrih, želodčni muskulaturi, adipoznem tkivu, skeletni muskulaturi in ledvicah. AST je prisoten v citoplazmi in mitohondrijih celic. V primeru blagih poškodb tkiva je predominantna oblika AST iz citoplazme, z majhno količino iz mitohondrija. Težje poškodbe tkiva se kažejo v sproščanju več mitohondrijskega encima.

Zvišane vrednosti transaminaz (AST in ALT) kažejo na miokardni infarkt, hepatopatije, mišično distrofijo in poškodbe notranjih organov.

Gama-glutamiltransferaza je encim, ki ga najdemo v membranah celic mnogih tkiv, vključno z jetri, ledvicami, trebušno slinavko, žolčnikom, srcem, možgani, ipd. Uporablja se pri diagnozi in spremljanju hepatobiliarnih bolezni. Encimska aktivnost GGT je pogosto edini parameter z zvišanimi vrednostmi pri testiranju takšnih bolezni in je eden najbolj občutljivih znanih indikatorjev.

GGT je občutljiv test za kronični alkoholizem. Zvišane aktivnosti GGT so tudi v serumih pacientov z dolgotrajnim zdravljenjem s fenobarbitolom in fenitoinom in pri pacientih z akutnim ali kroničnim pankreatitisom.

Kalij je glavni intracelularni kation in je kritičen za aktivnost živčnih in mišičnih celic. Vzrok nizkega nivoja kalija je lahko zmanjšan vnos s hrano ali povečana izguba kalija iz telesa zaradi driske, dolgotrajnega bruhanja ali povečanega ledvičnega izločanja. Zvišan nivo kalija pa lahko povzročijo dehidracija ali šok, hude opekline, diabetična ketoacidoza in zadrževanje kalija v telesu.

Klorid je glavni ekstracelularni anion in ima vlogo regulatorja razporeditve ekstracelularne tekočine. Podobno kot pri ostalih ionih, je glavni vzrok znižanih kloridov zmanjšan vnos s hrano, dolgotrajno bruhanje in zmanjšana renalna reabsorbcija, kakor tudi nekatere oblike acidoze in alkaloze. Zvišane vrednosti kloridov so pri dehidraciji, ledvičnih okvarah, nekaterih oblikah acidoze, visokih vnosih kloridov s hrano in zastrupitvah s salicilati.

Sečnina je končni degradacijski produkt proteinskega in aminokislinskega metabolizma. V proteinskem katabolizmu se proteini razcepijo na aminokisline in deaminirajo. Amonijak tvorjen v tem procesu se v jetrih sintetizira v sečnino. To je najbolj pomembna katabolna pot za eliminacijo viška nitrogena v telesu.

Določanje sečnine je najbolj široko uporabljan test za vrednotenje ledvične funkcije. Test se uporablja v povezavi z določitvijo kreatinina za diagnozo prerenalne hiperuremije (srčne dekompenzacije, izpraznitev vode, zvišan proteinski katabolizem), renalne hiperuremije (glomerulonefritis, kronični nefritis, policistične ledvice, nefroskleroza, tubularne nekroze) in postrenalne hiperuremije (zapore urinarnega trakta).

Referenčne vrednosti: 2,8 – 7,5 mmol/L

Holesterol je steroid s sekundarno hidroksilno skupino na C3 poziciji. Sintetiziran je v več tipih tkiv, vendar predvsem v jetrih in črevesni steni. Približno tri četrtine holesterola se na novo sintetizira, četrtina pa je iz hrane.

Analize holesterola uporabljamo pri presejanju nevarnosti ateroskleroze in za diagnozo in zdravljenje nepravilnosti, ki vključujejo zvišan nivo holesterola, kakor tudi lipidne in lipoproteinske metabolne nepravilnosti.

Trigliceridi so estri trihidrogenskega alkoholnega glicerola s 3 verigami maščobnih kislin. Delno so sintetizirani v jetrih in delno sprejeti s hrano.

Določanje trigliceridov je koristno pri diagnozi in zdravljenju pacientov s sladkorno boleznijo, nefrozami, jetrnimi zaporami, nepravilnim lipidnim metabolizmom in številnimi endokrinimi boleznimi.

HDL-holesterol je znan tudi kot »dobri« holesterol. Lipoproteini z visoko gostoto (HDL) so odgovorni za povraten transport holesterola iz perifernih celic v jetra. Tu se holesterol pretvori v žolčne kisline, ki se izločijo v črevo skozi žolčni trakt.

Spremljanje HDL - holesterola v serumu je klinično pomembno, ker obstaja obratna korelacija med serumskim HDL-holesterolom in nevarnostjo za aterosklerozne bolezni. Zvišana koncentracija HDL-holesterola je zaščita proti žilno srčnim boleznim, medtem ko znižana koncentracija HDL-holesterola, posebej v povezavi z zvišanimi trigliceridi, zviša kardiovaskularno nevarnost.

LDL-holesterol je znan tudi kot »slab« holesterol. Lipoproteini z nizko gostoto (LDL) prenašajo maščobne molekule po telesu do celic, ki maščobe potrebujejo za svoje delovanje. Visoka koncentracija LDL lahko vodi do pojava srčno-žilnih bolezni.

C-reaktivni protein je klasičen protein akutne faze pri vnetnih reakcijah. Analizo CRP uporabljamo pri detekciji sistemskih vnetnih procesov (ločeno od določenih tipov vnetij kot so SLE in Colitis ulceroza); za določitev zdravljenja bakterijskih infekcij z antibiotiki; za detekcijo intrauterinih infekcij hkrati s prezgodnjo amniorezo; za razlikovanje med aktivnimi in neaktivnimi oblikami bolezni s hkratnimi infekcijami (pri pacientih s SLE ali Colitis ulcerozo); za terapevtsko spremljanje revmatoidnih bolezni in določitev proti-vnetne terapije; za določitev prisotnosti postoperativnih komplikacij v zgodnji fazi, kot so inficirane rane, tromboze in pljučnice; in za razlikovanje med infekcijami in zavrnitvijo transplantata kostnega mozga.

Bilirubin nastane v procesu razpadanja eritrocitov oz. hemoglobina. Poznamo direktni in indirektni bilirubin. Indirektni je netopen v vodi, do jeter zato potuje vezan na albumin. Direktni pa v jetrih nastane s konjugacijo indirektnega in je vodotopen.

Celokupni bilirubin je seštevek indirektnega in direktnega. Zvišan celokupni bilirubin lahko nakazuje na težave in bolezni jeter, bolezni krvi (hemolitična anemija), hepatitis, zaporo žolčevoda, Gilbertov sindrom, …

Bilirubin nastane v procesu razpadanja eritrocitov oz. hemoglobina. Poznamo direktni in indirektni bilirubin. Indirektni je netopen v vodi, do jeter zato potuje vezan na albumin. Direktni pa v jetrih nastane s konjugacijo indirektnega in je vodotopen.

Zvišan direktni bilirubin lahko nakazuje na težave in bolezni jeter, bolezni krvi (hemolitična anemija), hepatitis, zaporo žolčevoda, Gilbertov sindrom, …

Amilaza je encim, ki razgrajuje ogljikove hidrate. Izločajo jo trebušna slinavka in žleze slinavke v ustih.

Zvišane vrednosti so lahko posledica bolezni trebušne slinavke (pankreatitis) in bolezni žlez slinavk, alkoholizem, nekatere bolezni pljuč (npr. cistična fibroza), diabetične ketoacidoze, lahko pa se zviša tudi ob določenih vnetjih oz. infekcijah.

Lipaza je encim, ki v telesu razgrajuje maščobne molekule. Največ lipaze proizvede trebušna slinavka.

Zvišani rezultati te preiskave so lahko posledica določene bolezni trebušne slinavke, akutne ali kronične odpovedi ledvic, diabetične ketoacidoze, vnetje žolčnika.

Laktat dehidrogenaza (LDH) je encim, ki ga najdemo v srčni mišici, v skeletnih mišicah, v ledvicah, jetrih, možganih, krvnih celicah in pljučih. Ko se katero izmed naštetih tkiv poškoduje, se LDH sprosti iz celic v krvni obtok.

Zvišane vrednosti lahko nakazujejo na bolezni jeter, srčni zastoj, zlome kosti, poškodbe mišic, nekatera rakava obolenja, anemije, pa tudi na določene infekcije (npr. meningitis).

Kreatinin kinaza (CK) je encim, ki ga najdemo v celicah skeletnih mišic, srčne mišice in v možganih. Ob poškodbi teh tkiv se CK sprosti iz celic v krvni obtok.

Zvišane vrednosti so lahko posledica srčnega ali možganskega infarkta, nekaterih mišičnih distrofij, težkih fizičnih naporov, poškodb mišic.

Večina kalcija v človeškem telesu je v kosteh. Je nujno potreben za pravilno delovanje živčevja, mišic in srca, pomembno vlogo pa ima tudi pri strjevanju krvi. Koncentracijo kalcija v krvi regulira obščitnična žleza.

Zvišane vrednosti kalcija v krvi so lahko posledica hiperparatiroidizma (zvišane aktivnosti obščitnične žleze), osteoporoze in drugih kostnih bolezni ter povečane absorbcije v črevesju.

Znižane vrednosti kalcija so lahko posledica hipoparatiroidizma (zmanjšane aktivnosti obščitnične žleze), pomanjkanja vitamina D, tudi posledica nekaterih diet in težav z ledvicami.

Največ fosfata najdemo v kombinaciji s kalcijem v kosteh. Fosfat je v telesu pomemben tudi za proizvajanje energije in za normalno delovanje živčevja ter mišic.

Zvišane vrednosti fosfata so lahko posledica motenega delovanja ledvic, zmanjšanega delovanja obščitnične žleze, previsoke koncentracije vitamina D, poškodb in nekaterih infekcij.

Znižane vrednosti fosfata so lahko posledica povečanega delovanja obščitnične žleze, alkoholizma, nekaterih infekcij.

Urat (sečna kislina) nastane pri razgradnji purinov. Večina urata se prek ledvic izloči z urinom. Zvišane koncentracije vodijo do nastanka kristalov urata, ki se zadržujejo v sklepih (putika).

Zvišane vrednosti so lahko posledica motenega delovanja ledvic, motenj v metabolizmu purinov, kemoterapije in stradanja.

Znižane vrednosti so lahko posledica povečanega izločanja ledvic, Fanconijevega sindroma, motnje v metabolizmu, nekaterih zdravil.

Največ železa se nahaja v eritrocitih, ki prenašajo kisik po telesu. Železo je namreč glavni gradnik hemoglobina. Shranjuje se v obliki feritina, prenaša pa se v obliki transferina. Pridobimo ga predvsem s hrano.

Zvišane vrednosti so lahko posledica hemokromatoze, nekaterih bolezni jeter (npr. okužba s hepatitisom C), pretirane uporabe prehranskih dopolnil z železom.

Znižane vrednosti so lahko posledica večjih krvavitev, motene absorbcije železa, nekaterih bolezni (npr. Crohnova bolezen), nosečnosti, diet, nekaterih rakavih obolenj.

Transferin proizvajajo jetra. Skrbi za transport železa iz črevesja do kostnega mozga, kjer nastajajo eritrociti oz. hemoglobin, pa tudi za transport železa do drugih tkiv in organov, ki železo potrebujejo. Koncentracija transferina v krvi je dober pokazatelj koncentracije železa v telesu.

Zvišane vrednosti lahko nakazujejo na pomanjkanje železa ali krvavitve.

Znižane vrednosti lahko nakazujejo na okvaro jeter, poškodbo ledvic, nekatere infekcije in hemokromatozo.

Preiskava nam pove kolikšen delež železa v krvi prenaša transferin, zato je direktno povezana s stanjem koncentracije transferina in železa v krvi.

Zvišane vrednosti so lahko posledica previsokih koncentracij železa v krvi, hemokromatoze, hemolitične anemije ali sideroblastne anemije.

Znižane vrednosti so lahko posledica anemij zaradi pomanjkanja železa ali kroničnih bolezni.

Serum vsebuje različne proteine, ki so nujno potrebni za normalno delovanje celic in tkiv (npr. albumini, globulini,...). Njihova koncentracija je povezana z različnimi infekcijami in boleznimi. Ta preiskava nespecifično zaznava vse te vrste proteinov v serumu.

Zvišane vrednosti so lahko posledica nekaterih infekcij in avtoimunih bolezni, poškodb in bolezni jeter ali dehidracije.

Znižane vrednosti so lahko posledica okvare ledvic, bolezni jeter, podhranjenosti (premalo vnosa beljakovin s hrano).

Albumin nastaja v jetrih. Njegova ključna vloga je, da ohranja koloidno-osmotski tlak, ki je potreben za ustrezno razporeditev tekočin med tkivi in žilami in, da prenaša nekatere pomembne, v vodi netopne molekule po telesu.

Zvišane vrednosti so lahko posledica dehidracije.

Znižane vrednosti (reaktant akutne faze) so lahko posledica bolezni jeter (npr. ciroza, hepatitis, zamaščenost jeter), bolezni ledvic, nekaterih infekcij, pomanjkanja proteinov v prehrani, nekaterih bolezni črevesja, bolezni ščitnice, hudih opeklin.

V krvi je prisotna nizka koncentracija magnezija, saj je večino shranjenega v kosteh in celicah znotraj drugih tkiv in organov. Pomemben je za ohranjanje normalne funkcije mišic in živčevja.

Zvišane vrednosti so lahko posledica okvare ledvic, nezadostnega delovanja nadledvičnih žlez, dehidracije, ateroskleroze, nekaterih infekcij.

Znižane vrednosti so lahko posledica nekontroliranega diabetesa, kronične diareje, bolezni ledvic, vnetja trebušne slinavke, nekaterih zdravil.

CDT (ang. carbonhydrate deficient transferin) je biomarker, s katerim se lahko zazna prekomerno uživanje alkoholnih pijač. V jetrih, kjer se transferin tvori, se zgodijo spremembe, ki vplivajo na končno strukturo transferina. V tej preiskavi se izmeri delež transferinov s spremenjeno strukturo, kar je v večini primerov premosorazmerno z uživanjem alkohola.

Zvišane vrednosti CDT so lahko predvsem posledica prekomernega pitja alkohola, v redkih primerih pa se zvišajo tudi pri boleznih jeter (genetske bolezni, nekateri hepatitisi).

Lipoprotein(a) je kompleks, sestavljen iz LDL-podobnega delca in apolipoproteina(a). Zaradi svojih proaterogenih in protrombotičnih lastnosti sodeluje pri nastanku aterosklerotičnega plaka in povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Njegova koncentracija v krvi je večinoma genetsko določena in je prehrana ter spremembe življenjskega sloga ne morejo pomembno znižati.

Zvišane vrednosti predstavljajo neodvisen dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni. Merjenje lipoproteina(a) zato uporabljamo predvsem za natančnejšo oceno srčno-žilnega tveganja.

Ščitnico spodbujajoči hormon TSH (ang. thyroid stimulating hormone) izloča hipozifa. TSH vpliva na ščitnico tako, da ta začne izločati svoje hormone (T3, T4), s katerimi nadzoruje delovanje številnih organov in procesov v telesu. Ko je raven ščitničnih hormonov nizka, hipofiza začne izločati več TSH, da bi vzpodbudila nastanek T3 in T4, ter obratno – ko je koncentracija ščitničnih hormonov visoka, hipofiza izloča manj TSH. Ker je raven TSH neposredno povezana z delovanjem ščitnice, je ta preiskava namenjena spremljanju delovanja ščitnice oz. začetnemu odkrivanju delovanja. Četudi koncentracija TSH v krvi odstopa od referenčnih vrednosti, so za nadaljnjo diagnostiko potrebne dodatne preiskave.

Zvišane vrednosti so lahko posledica zmanjšanega delovanja ščitnice (hipotiroidizma).

Znižane vrednosti so lahko posledica povečanega delovanja ščitnice (hipertiroidizma).

Trijodtironin (T3) je hormon, ki ga izloča žleza ščitnica. Je najbolj aktiven ščitnični hormon, tvori pa se iz hormona T4, tj. neaktivna oblika. Skupaj s T4 igra ključno vlogo v regulaciji metabolizma, prebave, srca, mišic, kosti in razvoju možganov. Ta preiskava meri prosto obliko hormona T3 (FT3).

Zvišane vrednosti so lahko posledica hipertiroidizma (povečanega delovanja ščitnice).

Znižane vrednosti so lahko posledica hipotiroidizma (zmanjšanega delovanja ščitnice).

Tiroksin (tetrajodtironin, T4) je hormon, ki ga izloča žleza ščitnica. Skupaj s T3 igra ključno vlogo v regulaciji metabolizma, prebave, srca, mišic, kosti in razvoju možganov. Ta preiskava meri prosto obliko hormona T4 (FT4).

Zvišane vrednosti so lahko posledica hipertiroidizma (povečanega delovanja ščitnice).

Znižane vrednosti so lahko posledica hipotiroidizma (zmanjšanega delovanja ščitnice).

Antitiroglobulinska protitelesa delujejo kot protitelesa proti ščitničnem proteinu tiroglobulinu (TG), ki pa je pomemben pri sintezi ščitničnih hormonov T3 in T4. V primeru abnormalne sinteze teh protiteles, lahko pride do nekaterih avtoimunih bolezni ščitnice, kot sta bazedovka (Gravesova bolezen) in Hashimoto bolezen. Skupaj z anti TPO je pomemben diagnostični faktor.

Zvišane vrednosti anti TG so lahko posledica avtoimunih bolezni ščitnice (Gravesova bolezen, Hashimotov tiroiditis), raka ščitnice, v nekaterih primerih se zviša tudi ob drugih avtoimunih boleznih (npr. celiakija, revmatoidni artritis, diabetes tipa 1).

Anti TPO so protitelesa, ki delujejo proti ščitnični peroksidazi. Slednja je eden izmed najpomembnejših encimov, ki skrbi za ustrezno delovanje ščitnice oz. sintezo njenih hormonov. V primeru zvišane koncentracije teh protiteles, lahko pride do vnetne reakcije v ščitnici in s tem do avtoimunih bolezni. Ta protitelesa so patogena (za razliko od anti TG, ki to niso) in lahko povzročijo destruktivno avtoimuno bolezen ščitnice. Skupaj z anti TG je pomemben diagnostični faktor.

Zvišane vrednosti anti TPO so lahko posledica avtoimunih bolezni ščitnice (Gravesova bolezen, Hashimotov tiroiditis), redkeje pa tudi pri drugih avtoimunih boleznih (revmatoidni artritis, diabetes tipa 1, lupus, …).

Preiskava CEA (ang. carcinoembryonic antigen) se uporablja kot tumorski marker. Drugače pa je CEA glikoprotein, ki je v visokih koncentracijah prisoten v času embrionalnega razvoja, po rojstvu pa naglo upade. Zviša se pri nekaterih boleznih (poškodbe jeter, bolezni prebavnega trakta in pljuč) in pri nekaterih rakavih obolenjih, tudi kajenje lahko povzroči zvišanje. Ni specifičen tumorski marker, zato le z njim ne moremo določiti prisotnost določenega raka. Preiskava se večkrat kot za prvo diagnozo raka, uporablja za spremljanje stanja po tej diagnozi (metastaze, spremljanje zdravljenja, ponovitev bolezni, ipd.). Normalne vrednosti CEA ne nujno izključujejo prisotnost raka.

Zvišane vrednosti so lahko posledica malignih obolenj debelega črevesja in danke, prostate, jajčnikov, pljuč, ščitnice, jeter, dojk in trebušne slinavke in kajenja.

Priporočamo, da se pred to preiskavo posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

Ca 19-9 (ang. cancer antigen 19-9) je tumorski marker v serumu, ki je značilen predvsem za raka na trebušni slinavki in za nekatera druga obolenja organov v trebušni votlini. Pri zdravih ljudeh je prisoten v sledeh tudi v drugih telesnih tekočinah (npr. v želodčni in semenski tekočini).

Zvišane vrednosti so lahko posledica raka na trebušni slinavki; pa tudi posledica raka na žolčniku, debelem črevesju, danki, jetrih; prav tako pa se lahko vrednosti zvišajo pri nekaterih drugih obolenjih, kot je ciroza jeter, hepatitis, pankreatitis, cistična fibroza, vnetje žolčnika in žolčni kamni.

Priporočamo, da se pred to preiskavo posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

Ca 15-3 (ang. cancer antigen 15-3) normalno tvorijo epitelne celice v dojkah, jajčnikih in pljučih. Je tumorski marker, ki je značilen predvsem za raka na dojkah in jajčnikih, pa tudi za nekatere druge rakave bolezni. Ni specifičen marker za določeno maligno stanje, je pa vseeno dobro diagnostično sredstvo za zgodnje odkrivanje malignih bolezni in za spremljanje bolezni oz. zdravljenja.

Zvišane vrednosti so lahko posledica raka dojke, jajčnikov, pljuč, prebavil, lahko pa se vrednosti zvišajo tudi pri endometriozi, fibrocističnih spremembah dojk, pri nekaterih bolezni jeter, cistah na jajčnikih, redko pa tudi v nosečnosti in času laktacije.

Priporočamo, da se pred to preiskavo posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

Ca 125 (ang. cancer antigen 125) je tumorski marker, ki se ga uporablja predvsem pri ženskah za ugotavljanje malignosti tumorjev v področju medenice, npr. za raka na jajčnikih. V sledeh ga najdemo tudi pri zdravih ljudeh v sluznici materničnega vratu in pljučnem parenhimu. Njegova vrednost je predvsem dober pokazatelj učinkovitosti zdravljenja. Ni specifičen tumorski marker, saj lahko njegove vrednosti zrastejo pri nekaterih drugih rakih in boleznih.

Zvišane vrednosti so lahko posledica raka na jajčnikih, na materničnem vratu, na jetrih, na trebušni slinavki, prav tako pa so lahko posledica endometrioze, fibroidov v maternici, tudi menstruacije in nosečnosti.

Priporočamo, da se pred to preiskavo posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

PSA (ang. prostate-specific antigen) je protein, ki ga proizvaja prostata. Je dober pokazatelj sprememb na prostati, tudi malignosti. Proizvajajo ga tako zdrave kot rakave celice prostate. Predvsem se izloča v semensko tekočino, manjša koncentracija pa se nahaja tudi v krvi. Kljub temu, da je specifičen za prostato in zvišanje njegove vrednosti nakazujejo na spremembo v delovanju prostate, ni nujno, da gre za maligno stanje. Celokupni PSA je seštevek prostega in tistega, ki je vezan na določene proteine. Za diagnostične namene se velikokrat uporablja razmerje med celokupnim in prostim. Posamezniki s karcinomom prostate imajo precej nižje razmerje med prostim in celokupnim PSA, posamezniki z benigno hiperplazijo prostate pa višje.

Zvišane vrednosti PSA so lahko posledica vnetja ali infekcije prostate, benignih bolezni prostate (t.i. hiperplazija prostate) in raka prostate, zvišane vrednosti pa so lahko tudi posledica nedavne biopsije, ekstremne telesne aktivnosti (npr. kolesarjenja) ali nedavne ejakulacije.

PSA (ang. prostate-specific antigen) je protein, ki ga proizvaja prostata. Je dober pokazatelj sprememb na prostati, tudi malignosti. Proizvajajo ga tako zdrave kot rakave celice prostate. Predvsem se izloča v semensko tekočino, manjša koncentracija pa se nahaja tudi v krvi. Kljub temu, da je specifičen za prostato in zvišanje njegove vrednosti nakazujejo na spremembo v delovanju prostate, ni nujno, da gre za maligno stanje. Prosti PSA je tisti, ki v krvi ni vezan na druge proteine. Da bi lahko ločili med benigno hiperplazijo in karcinomom prostate, je potrebno izmeriti razmerje med prostim in celokupnim PSA. Posamezniki s karcinomom prostate imajo precej nižje razmerje med prostim in celokupnim PSA, posamezniki z benigno hiperplazijo prostate pa višje.

Zvišane vrednosti PSA so lahko posledica vnetja ali infekcije prostate, benignih bolezni prostate (t.i. hiperplazija prostate) – pri teh je vrednost prostega PSA višja kot pri raku prostate, zvišane vrednosti pa so lahko tudi posledica nedavne biopsije, ekstremne telesne aktivnosti (npr. kolesarjenja) ali nedavne ejakulacije.

Vitamin B12 je eden od najpomembnejših vitaminov v telesu, saj je vključen v številne procese, kot so sinteza DNA, tvorba eritrocitov, delovanje živčnih celic, ipd. Vitamin B12 pridobimo s hrano živalskega izvora, kot je različno meso, ribe, jajca in mlečni izdelki. Njegovo pomanjkanje se velikokrat kaže kot pozabljivost, motnje vida in gibanja, utrujenost in slabo počutje, tudi slabokrvnost.

Zvišane vrednosti vitamina B12 so lahko posledica nepravilnega delovanja jeter (hepatitis, ciroza), odpovedi ledvic in nekaterih redkih vrst levkemije (mieloproliferativne neoplazme).

Znižane vrednosti vitamina B12 so lahko posledica anemije, diete (neuživanje ali zmanjšano uživanje hrane živalskega izvora), zmanjšane resorpcije v črevesju zaradi nekaterih bolezni (Chronova bolezen, celiakija), tudi nosečnosti in nekaterih zdravil.

Vitamin D je eden od najpomembnejših vitaminov v telesu, saj sodeluje pri metabolizmu kalcija (kosti in zobje), prav tako pa sodeluje pri delovanju imunskega sistema, mišic in živčnega sistema. Vitamin D lahko pridobimo na dva načina, in sicer z izpostavljenostjo sončnim žarkom ter z vnosom ustrezne hrane. Njegovo pomanjkanje se kaže v mehkih kosteh in bolečinah v njih, v manjši rasti otrok, v slabši mišični moči, ipd.

Znižane vrednosti vitamina D so lahko posledica zmanjšane absorpcije kalcija v črevesju, hipokalcemije, sekundarnega hiperparatiroidizma, rahitisa, osteomalacije (mehkih kosti) in zmanjšane kostne gostote.

Folna kislina oz. folat je v telesu nujno potreben za normalen metabolizem, sintezo DNA, delitev celic, regeneracijo eritrocitov, delovanju srca in črevesja, ipd. Prav tako je pomemben faktor v nosečnosti, saj sodeluje predvsem pri začetnem razvoju ploda (pri razvoju in zaprtju nevralne cevi zarodka). Pomanjkanje folne kisline lahko vodi do anemije.

Znižane vrednosti folne kisline so lahko posledica premajhnega vnosa le-te s hrano, slabe absorpcije v črevesju (npr. zaradi celiakije), tudi posledica uživanja drog in alkohola.

Paratiroidni hormon izločajo obščitnične žleze. Igra ključno vlogo pri regulaciji kalcija in fosfata v krvi, posledično pa zato vpliva na kosti, ledvice in črevesje. Pomemben je za konstantno koncentracijo kalcija v krvi. Če je kalcija v krvi premalo, PTH začne z regulacijo koncentracije kalcija tako, da bodisi sproži njegovo sproščanje iz kosti, bodisi poveča absorpcijo v črevesju ali pa ga pomaga ledvicam zadržati v krvnem obtoku. Do porušenega ravnovesja koncentracije kalcija lahko pride zaradi nepravilnega delovanja obščitničnih žlez.

Zvišane vrednosti PTH so lahko posledica hiperparatiroidizma ali hipokalcemije.

Znižane vrednosti PTH so lahko posledica hipoparatiroidizma ali hiperkalcemije.

Humani horionski gonadotropin (beta-hCG) je hormon, ki ga na začetku nosečnosti izločajo celice, ki obdajajo zarodek, po ugnezditvi v maternico in kasneje placenta. Njegova funkcija je preprečitev propada rumenega telesca, hkrati pa vzpodbuja izločanje progesterona. Je dober pokazatelj zgodnje nosečnosti.

Zvišane vrednosti beta-hCG so lahko posledica nosečnosti, v redkih primerih pa so lahko posledica nekaterih tumorjev oz. karcinomov.

Feritin je protein, ki nase veže železo in ga shranjuje v celicah in izven njih. Je indirektni marker za ugotavljanje količine železa v telesu, posledično pa za ugotavljanje anemij in drugih bolezni, povezanih s koncentracijo železa.

Zvišane vrednosti feritina so lahko posledica previsoke koncentracije železa v krvi (hemokromatoze), nekaterih tumorjev, jetrnih bolezni in infekcij, tudi alkoholizma in hipertiroidizma.

Znižane vrednosti feritina so lahko posledica anemije zaradi pomanjkanja železa, nepravilnosti pri absorpciji železa, izgube krvi, tudi hipotiroidizma, pomanjkanja vitamina C in celiakije.

Kortizol je hormon, ki ga izloča nadledvična žleza. Sodeluje pri metabolizmu ogljikovih hidratov (predvsem je pomemben pri nastanku glukoze) ter pri vzdrževanju krvnega tlaka. Pomemben je tudi za regulacijo imunskega sistema, saj preprečuje sproščanje nekaterih molekul, ki povzročajo vnetja. Je neposredno povezan s stresom, slednji povečuje njegovo izločanje. Njegova koncentracija variira skozi dan, zato je za interpretacijo rezultatov pomemben tudi čas odvzema krvi.

Zvišane vrednosti kortizola so lahko posledica povečanega delovanja nadledvične žleze, hipoglikemije in stresa, v redkih primerih pa tudi nekaterih avtoimunih bolezni.

Znižane vrednosti kortizola so lahko posledica zmanjšanega delovanja nadledvične žleze.

Mioglobin je beljakovina, ki veže kisik v srčni mišici in skeletnih mišicah. Ko pride do poškodbe teh mišic, se mioglobin hitro sprosti v krvni obtok, zato je ta test ključen indikator za ugotavljanje akutnih mišičnih poškodb. Merjenje ravni mioglobina v serumu predstavlja pomembno diagnostično orodje za potrjevanje akutnega srčnega infarkta. Poleg same diagnoze je sledenje ravnem te beljakovine koristno tudi za preverjanje učinkovitosti trombolitičnega zdravljenja. Do povišanih vrednosti mioglobina sicer ne prihaja zgolj ob infarktu, ampak se lahko pojavi tudi kot posledica poškodb skeletnih mišic ali zaradi močno oslabljenega delovanja ledvic.

Zvišane vrednosti mioglobina so lahko posledica akutnega miokardnega infarkta ali poškodb skeletnih mišic.

Testosteron je primarno moški spolni hormon. Igra pomembno vlogo v razvoju moških spolnih organov (testisi, prostata), spodbuja nastanek sekundarnih spolnih znakov, zvišuje kostno in mišično maso in rast dlak. Največ se ga sintetizira v testisih. V nizkih koncentracijah ga najdemo tudi pri ženskah, pri njih ga izločajo jajčniki.

Zvišane vrednosti testosterona so lahko posledica tumorja na testisih, bolezni nadledvične žleze, uporabe steroidov, pri ženskah pa so lahko posledica policističnih jajčnikov, raka na jajčnikih in drugih bolezni jajčnikov.

Znižane vrednosti testosterona so lahko posledica težav s testisi, kroničnih bolezni ledvic in jeter, nepravilnega delovanja hipofize, prekomerne uporabe alkohola,...

Alfa-fetoprotein (AFP) je protein, ki ga najdemo predvsem v razvijajočih se jetrih zarodka. AFP pa je tudi tumorski marker. V krvi zdravega človeka je načeloma v zelo nizkih koncentracijah. Izločajo ga nekatere celice, predvsem v jetrih, največ pa ga proizvedejo tumorske celice. Ni samostojno diagnostično sredstvo, je pa dober marker za spremljanje poteka oz. zdravljenja bolezni. Med nosečnostjo pa iz zarodka prehaja v materino kri, zato so pri nosečnicah vrednosti zvišane. V primerih nekaterih bolezni zarodka, se izloča več ali pa manj AFP, kot pa je to pričakovano, zato se lahko test AFP (skupaj še z nekaterimi drugimi testi) uporablja za določene presejalne teste med nosečnostjo (npr. za določanje Downovega sindroma, napake v nevralni cevi, ipd.).

Zvišane vrednosti AFP so lahko posledica jetrnih tumorjev, gastrointestinalnih tumorjev (na želodcu, trebušni slinavki in debelem črevesju), tumorjev germinalnih celic, ter v nekaterih primerih tudi posledica bolezni jeter (hepatitis, ciroza, obstruktivni ikterus).

Priporočamo, da se pred to preiskavo posvetujete s svojim osebnim zdravnikom.

Protrombinski čas (PČ) je preiskava, s katero merimo čas, ki je potreben za nastanek protrombinskega kompleksa pri procesu strjevanja krvi. Odraža delovanje nekaterih koagulacijskih faktorjev in fibrinogena. Ocenjuje t.i. zunanjo pot strjevanja krvi. Zaradi različnih metod, ki jih različni laboratoriji uporabljajo, rezultati protrombinskega časa niso med seboj primerljivi. Zato se uporablja INR, tj. mednarodno umerjeno razmerje (ang. International Normalised Ratio), ki pa je primerljivo in uporabno za spremljanje zdravljenja z določenimi zdravili (npr. Marevan).

Zvišane vrednosti PČ so lahko posledica motenj v procesu strjevanja krvi (prirojeno ali pridobljeno pomanjkanje koagulacijskih faktorjev II, V, VII, X), motnjah črevesne reabsorbcije, nekaterih bolezni jeter, intravaskularni koagulaciji.

Aktivirani parcialni tromboplastinski čas (APTČ) je preiskava, s katero merimo čas, ki je potreben za nastanek krvnega strdka po aktivaciji faktorjev strjevanja krvi. Odraža delovanje večine koagulacijskih faktorjev in ocenjuje t.i. notranjo ter skupno pot strjevanja krvi. Rezultat se izraža v sekundah.

Zvišane vrednosti PTČ so lahko posledica motenj v procesu strjevanja krvi (prirojeno ali pridobljeno pomanjkanje koagulacijskih faktorjev VIII, IX, XI, XII), zdravljenja z heparinom, prisotnosti zaviralcev koagulacije, nekaterih bolezni jeter in intravaskularne koagulacije.

D-dimer je molekula, ki nastane pri razgradnji fibrinogena (pri razgradnji krvnega strdka). Je pomembna preiskava pri spremljanju tromboemboličnih obolenj oz. stanj, pri katerih nastajajo krvni strdki (npr. venska tromboza, pljučna embolija).

Zvišane vrednosti D-dimera so lahko posledica krvnih strdkov (pljučna embolija, globoka venska tromboza), lahko pa so posledica nekaterih okužb, vnetij, rakavih obolenj, bolezni srca, pljuč ali jeter, pooperativnega stanja ali celo nosečnost.

Presejalni test za prepoznavanje jetrnih bolezni, žolčnih in jetrnih zapor, diabetesa in hemolitičnih bolezni, uroloških in nefroloških bolezni povezanih s hematurijo ali hemoglobinurijo, bolezni ledvic in urinarnega trakta, patoloških pH vrednosti, pa tudi za preiskavo sedimenta.

Proteini: Uporablja se pri diagnozi in zdravljenju ledvičnih bolezni. Dnevno se normalno v celoti izloči manj kot 0,15 g beljakovin. Klinična proteinurija je indicirana pri vrednostih višjih od 0,5 g beljakovin na dan. Za ocenitev pomembnosti rezultatov beljakovin v sledovih je potrebna klinična presoja. Test beljakovin je manj občutljiv na mukoproteine in globuline, ki jih je v splošnem zaznati pri vrednosti 0,6 g/L ali višjih vrednostih; negativen rezultat ne izključuje njihove prisotnosti.

Kri: Okultna kri lahko nakazuje na resne urološke ali ledvične bolezni. Normalno ne zaznamo hemoglobina v urinu (< 100 μg/L). Pomembnost rezultata krvi v sledovih se od bolnika do bolnika razlikuje; za ocenitev posameznih primerov pa je potrebna klinična ocena. Test je enako občutljiv na mioglobin kot na hemoglobin.

Nitriti: Identifikacija nitritov se uporablja pri diagnozi in zdravljenju infekcij urinarnega trakta, bakterijskega porekla. Normalno v urinu ni mogoče zaznati nitritov. Ta test je odvisen od pretvorbe nitratov (prehranskega izvora) v nitrite, ki je posledica prisotnosti gramnegativnih bakterij v urinu. Mnogo črevesnih gramnegativnih organizmov povzroča pozitivne rezultate, kadar je njihova vsebnost višja od 105/mL. Test je specifičen za nitrite in ne reagira z nobeno drugo snovjo, ki je normalno prisotna v urinu.

Glukoza: Meritev glukoze v urinu se uporablja pri diagnozi in zdravljenju nepravilnosti karbohidratnega metabolizma vključno z diabetes melitus in hiperglikemijo. Ledvice normalno izločajo nizke vsebnosti glukoze (< 1,67 mmol/L). Te vrednosti so običajno prenizke, da bi jih bilo mogoče zaznati s tem testom, občasno pa povzročijo rezultat, ki je med negativnim in vsebnostjo do 5,5 mmol/L. Test je specifičen za glukozo; za nobeno izmed snovi, ki se normalno izločajo z urinom, razen glukoze ni znano, da bi povzročala pozitiven rezultat.

Ketoni: Uporablja se za diagnozo in zdravljenje acidoze ali ketoze in za spremljanje pacientov z diabetesom. Normalno v urinu ni mogoče zaznati ketonov. Test reagira z acetocetno kislino v urinu. Ne reagira z β-hidroksimasleno kislino.

pH: Določitev pH se uporablja za določitev kislosti oziroma alkalnosti urina, kar se nanaša na številne ledvične in metabolne nepravilnosti in pri spremljanju pacientov z določenimi dietami. Vztrajno visoke vrednosti so lahko pokazatelj infekcij urinarnega trakta. Normalen pH urina znaša od 4,6 do 8,0. Test meri pH vrednosti od 5 do 8,5 pri testu s prostim očesom in od 5 do 9 pri testu z napravo za odčitavanje. Rast nekaterih bakterij v vzorcu lahko povzroči bistven premik vrednosti pH v alkalno območje (pH > 8,0), kar je običajno posledica pretvarjanja sečnine v amoniak.

Relativna gostota: Namenjena je ocenitvi sposobnosti ledvic za koncentracijo oziroma redčenje urina. Vrednosti se razlikujejo glede na količino popite tekočine kakor tudi različnih nepravilnosti. Normalna vrednost specifične teže urina znaša od 1,001 do 1,040.

Bilirubin: Meritev bilirubina se uporablja pri diagnostiki in zdravljenju določenih ledvičnih in žolčnih bolezni. Normalno v urinu ni mogoče zaznati bilirubina niti z najobčutljivejšimi metodami. Že prisotnost bilirubina v sledovih je zadosten razlog za nadaljnje preiskave.

Urobilinogen: Določitev urobilinogena (žolčni pigment, ki nastane kot degradacijski produkt hemoglobina iz rdečih krvnih celic) se uporablja pri diagnozi in zdravljenju ledvičnih bolezni in hemolitičnih nepravilnosti. Urobilinogen je normalno v urinu prisoten v vsebnosti do 16 μmol/L. Vrednost rezultata 33 μmol/L predstavlja prehod od normalnih k nenormalnim vrednostim, zato je potrebno bolnika natančneje preiskati. Odsotnosti urobilinogena v vzorcu ni mogoče določiti.

Levkociti: Namenjeni za detekcijo levkocitov v urinu. Levkociti kažejo na vnetne bolezni ledvic ali urinarnega trakta in priporočilo za nadaljnje preiskave.

Preverjanje sedimenta urina je poleg osnovne urinske analize zelo pomembna preiskava. Določi se prisotnost nekaterih celic, mikroorganizmov, kristalov in drugih pod mikroskopom vidnih stanj, ki lahko pomembno doprinesejo k diagnozi.

V sedimentu urina se določijo sledeči analiti:

Levkociti: celice, ki se pojavijo ob vnetnih procesih in okužbah sečil

Eritrociti: celice, ki se v urinu pojavijo kot posledica krvavitev (npr. posledica sečnih kamnov, vnetja ledvic, hemolitične anemije, ipd.)

Bakterije, glive, paraziti: mikroorganizmi

Kristali: so posledica nekaterih presnovnih motenj, ledvičnih kamnov, zdravljenja z določenimi zdravili

Epitelne celice: celice, ki lahko izvirajo iz različnih delov sečil (npr. iz ledvičnega epitela, epitela zunanjih genitalnih organov, epitela sečnih poti) in so lahko posledica vnetij, okužb in drugih težav s sečili

Cilindri: so odlitki ledvičnih tubulov, kjer tudi nastajajo. V našem laboratoriju določamo hialine in granulirane cilindre (granulirani so tisti, v katere se v procesu nastanka ujamejo celice in nekatere molekule). Lahko so posledica vnetnih procesov in ledvičnih obolenj.

Sluz: jo izločajo celice sluznice sečil in načeloma v diagnostiki nima pomembnega patološkega pomena.

Albumin je protein v krvi, ki v zdravih ledvicah težje prehaja preko stene glomerulov v urin. Prisotnost albumina v urinu zato pomeni povečano prepustnost ledvičnih glomerulov. Preiskava je zelo pomembna za zgodnje odkrivanje okvare ledvic, še preden pride do očitnega poslabšanja ledvične funkcije. Najpogosteje se uporablja pri spremljanju bolnikov s sladkorno boleznijo in arterijsko hipertenzijo, ki imajo simptome nepravilnega delovanja ledvic.

Zvišane vrednosti albumina v urinu so lahko posledica prekomerne prepustnosti ledvičnih glomerulov in drugih poškodb ledvic, na izvid pa lahko vplivajo tudi telesni napor, vročina ali nekatere okužbe.

Kreatinin je presnovni produkt mišičnega metabolizma, ki se stalno tvori v telesu. Ledvice ga filtrirajo in izločajo v urin. Koncentracija kreatinina v urinu je odvisna tudi od mišične mase, starosti in spola pacienta. Preiskava sama po sebi redko služi za diagnozo, pogosteje pa se uporablja kot referenca za izračun drugih parametrov (določanje razmerja albumin/kreatinin ali proteini/kreatinin). Tako lahko bolj zanesljivo ocenimo izločanje beljakovin. Spremembe vrednosti lahko kažejo na moteno filtracijo oz. motnje v delovanju ledvic.

Razmerje med albuminom in kreatininom  je preiskava urina, s katero lahko zgodaj odkrijemo znake okvare ledvic.

Zdrave ledvice pomembne beljakovine, kot je albumin, zadržujejo v krvi, odpadne snovi, kot je kreatinin, pa izločajo z urinom. Ob poškodbi ledvičnih filtrov lahko albumin začne prehajati v urin. Povišano razmerje med albuminom in kreatininom je zato lahko zgodnji pokazatelj ledvične okvare.